Praznični torek, ko so Marijo v nebo vzeli, sva skupaj s ponedeljkom izkoristila za skok v hribe. Tura se je v bistvu začela že v nedeljo, ko sva se pripeljala do izhodišča v dolini Bavšice, nato pa prespala v gozdu po 20 min hoje. V ponedeljek zgodaj zjutraj sva bila tako že čila in spočita na izhodišču.
Pot po Bavšici in planini Bala se je postopoma dvigovala. Na srečo je bila pot celo dopoldne v senci, tako da naju ni takoj kurilo močno poletno sonce. Do prelaza Čez Brežice, kjer se pridruži tudi pot iz Koritnice, sva prispela po par urah hoje, sledil je le še zadnji plezalno obarvani vzpon do zavetišča pod Špičkom. Malici je sledil hiter vzpon na Jalovec, kjer so nama zagodli oblaki, o katerih zjutraj ni bilo ne duha ne sluha. Vseeno se nama je odprlo nekaj krasnih razgledov, ki so jim oblaki dali še dodatno vrednost.
Po posvetu z legendarim oskrbnikom zavetišča pod Špičkom sva jo kar počez mahnila proti pobočjem nad Zadnjo Trento. Markacije so se rade malo poskrile, sicer pa je to precej osamljeni svet, obdan z macesni, dolgimi travami in lepimi razgledi na Vršič in gorami nad Trento. Po par urah hoje sva se ustavila na približno ravnem grebenčku za nočni počitek, ki se je seveda zelo prilegel. 🙂
Zjutraj sva pot nadaljevala proti prelazu Kanja (oz. Kanski prelaz, kam je izginil j?), nato pa po plezalni poti na Bavški Grintovec. Nisem vrtoglava, vajena plezanja, ampak tale vzpon mi je pognal precej adrenalina po žilah. Zajle in klini – nad luštnim prepadom. Mi je bilo zelo žal, da sem pustila samovarovalni komplet doma. Previdno in skoncentrirano sva premagala prvi del vzpona, drugi del pa je prinesel še hujšo težavo – hudo krušljiv in drsljiv teren. Pravi preizkus za živce, obutev in spretnost. Vrh pa poplača za ves trud s krasnimi razgledi. Malokrat imam priliko opazovati Julijce z zahodne smeri. Žal pa na vrhu ni bilo žiga za transverzalo, le kam je izginil…
Sestop – spet polna mera koncentracije, živcev in previdnosti, nato pa hiter spust v dolino Bavšice. Tokrat nama je ura izmerila takole: v 2 dneh sva naredila 18 ur hoje, 24 km in 3200 višinskih metrov. Še dobro, da se nama je na poti domov na avtocesti pokvaril avto, da nama ni bilo treba it na pico, ker sploh nisva bila lačna. 😉
Koraki Nad Oblaki 