2-dnevna krožna tura: Bavšica in Zadnja Trenta

Praznični torek, ko so Marijo v nebo vzeli, sva skupaj s ponedeljkom izkoristila za skok v hribe. Tura se je v bistvu začela že v nedeljo, ko sva se pripeljala do izhodišča v dolini Bavšice, nato pa prespala v gozdu po 20 min hoje. V ponedeljek zgodaj zjutraj sva bila tako že čila in spočita na izhodišču.

Pot po Bavšici in planini Bala se je postopoma dvigovala. Na srečo je bila pot celo dopoldne v senci, tako da naju ni takoj kurilo močno poletno sonce. Do prelaza Čez Brežice, kjer se pridruži tudi pot iz Koritnice, sva prispela po par urah hoje, sledil je le še zadnji plezalno obarvani vzpon do zavetišča pod Špičkom. Malici je sledil hiter vzpon na Jalovec, kjer so nama zagodli oblaki, o katerih zjutraj ni bilo ne duha ne sluha. Vseeno se nama je odprlo nekaj krasnih razgledov, ki so jim oblaki dali še dodatno vrednost.

Po posvetu z legendarim oskrbnikom zavetišča pod Špičkom sva jo kar počez mahnila proti pobočjem nad Zadnjo Trento. Markacije so se rade malo poskrile, sicer pa je to precej osamljeni svet, obdan z macesni, dolgimi travami in lepimi razgledi na Vršič in gorami nad Trento. Po par urah hoje sva se ustavila na približno ravnem grebenčku za nočni počitek, ki se je seveda zelo prilegel. 🙂

Zjutraj sva pot nadaljevala proti prelazu Kanja (oz. Kanski prelaz, kam je izginil j?), nato pa po plezalni poti na Bavški Grintovec. Nisem vrtoglava, vajena plezanja, ampak tale vzpon mi je pognal precej adrenalina po žilah. Zajle in klini – nad luštnim prepadom. Mi je bilo zelo žal, da sem pustila samovarovalni komplet doma. Previdno in skoncentrirano sva premagala prvi del vzpona, drugi del pa je prinesel še hujšo težavo – hudo krušljiv in drsljiv teren. Pravi preizkus za živce, obutev in spretnost. Vrh pa poplača za ves trud s krasnimi razgledi. Malokrat imam priliko opazovati Julijce z zahodne smeri. Žal pa na vrhu ni bilo žiga za transverzalo, le kam je izginil…

Sestop – spet polna mera koncentracije, živcev in previdnosti, nato pa hiter spust v dolino Bavšice. Tokrat nama je ura izmerila takole: v 2 dneh sva naredila 18 ur hoje, 24 km in 3200 višinskih metrov. Še dobro, da se nama je na poti domov na avtocesti pokvaril avto, da nama ni bilo treba it na pico, ker sploh nisva bila lačna. 😉

 

Advertisements

Prvič v Dolomite

Sicer je minil že en mesec, ampak slike s potepanja pa še niso prišle do svetovnega medmrežja. Prvič sem se podala v Dolomite, o katerih sem slišala že marsikateri hvalospev; glede na videno in doživeto pa upam, da ne zadnjič! “Prekrasno” in “noro” sta kar malo preskopi besedi za krasne razglede, ki se razkrivajo že med samo vožnjo.

Dobre tri dni sem preživela med alpinisti iz AO Železničar, hvala za sprejem in prijetno družbo! Plezala sicer nisem, sem pa uspela narediti kar nekaj km (in višincev). Na kratko: bivali smo v kampu Sas Dlacia, uspela pa sem iti na tri ture. Prvi dan smo se Anja, Drejc in jaz podali na Lagazuoi (2778m), se z žičnico spustili v dolino in osvojili še sosednji nižji vrh, katerega ime sem pozabila. Naslednji dan sva z Anjo v nekoliko slabšem vremenu šli s prelaza Falzarego do znamenitih kamnitih stolpov Cinque Torri. Zadnji dan pa smo Teja, Anja in jaz osvojile (moj prvi) tritisočak – Lavarella (3055 m).

Dolomiti, še se bomo videli!

Bivak pod Skuto in Rinke

Kljub napovedanem popoldanskem deževju sva se vseeno podala v gore, saj je že predolgo minilo od zadnje ture, kjer bi dočakala sončni vzhod v višavah.

Že med zavezovanjem gojzarjev je grmelo, po približno 10 min hoje pa se je tudi ulilo – in naju konkretno pralo kakšne pol ure, nato pa je tisti zgoraj zaprl pipico in jo tudi obdržal zaprto. 🙂

Bivak pod Skuto je rahlo kontroverzna moderna gradnja, ki pa po mojem mnenju ne kazi prav preveč okolice. Bil je zaseden primerno petkovemu večeru, žal je ostala nekoliko grenka izkušnja zaradi nekaj hrvaških planink, ki zgleda mislijo, da jim pripada več kot drugim so-bivakašem…

Jutro je prišlo prehitro – ob pol4 vstajanje, hitro par slikic in že sva hitela proti Rinkam. Tik pod vrhom naju je prehitelo sonce, ampak nič zato – vzhod je zadostil pričakovanjem.

Osvojila sva Koroško in Kranjsko Rinko, nato pa naju je malo pregnal čas (no, tudi dremež na Kranjski Rinki je bil malo predolg) in sva odhitela nazaj v dolino.

Krasen izlet sva imela in se že veselim naslednje ture!

Perzijska dogodivščina (2.del)

English version below the pictures!

Naj vas spomnim – pot po Iranu sva večinoma opravila v družbi Matina in Younesa, ki sva ju spoznala v Esfahanu. Po obisku hribov smo pot nadaljevali ob obali Kaspijskega morja, ki je v bistvu največje jezero na svetu. Je kar precej valovito in ni preveč primerno za kopanje, vsak mesec v njem utone kar nekaj plavalcev, ki ne upoštevajo navodil reševalca. Njegova slanost je približno tretjina te, ki jo ima povprečna morska voda. Obiskali smo še notranjost gorovja Alborz in opravili lažji vzpon in opazovali tudi vijugasto železnico, ki preluknja kar nekaj hribov.

Nato smo se ločili in sama sva odpotovala v osrčje puščave Dasht-e Kavir, kjer poletne temperature nemalokrat dosežejo 50°C. Po nekaj kolobocijah z prevozi, pomanjkanju angleščine (Google Translate rešuje) in celonočni vožnji z avtobusom sva prispela v Khur, kjer naju je sprejel Rohab, ki naju je prijazno povabil na obisk preko Couchsurfinga. Dan sva preživela v njegovem domu, popoldne pa smo se skupaj z njegovima bratoma odpravili v del puščave, kamor stopi le malokateri turist. Večer in naslednji dan smo preživeli v pravi oazi in neverjetno je, kako se vse živo zgrinja k vodi. Tudi kače in škorpijoni 🙂 Nebo nam je ponudilo milijarde zvezd, kar v večjih mestih ni možno zaradi svetlobnega onesnaženja.

Zadnji del potovanja sva z Matinom in Younesom preživela v prestolnici Teheranu. Mesto samo je kar prijetno, bolj razvito in moderno kot večina ostalih mest. Tudi prebivalci se oblačijo drugače in tudi kakšna ruta pade na ramena, da mlada Iranka naredi selfie brez nje. Na obzorju pa se lahko vidi tudi najvišjo goro Damavand (5610 m), ki s svojo značilno stožasto obliko kraljuje pokrajini. Mesto pa zelo dušita promet in smog, sam se na delo vozi nekaj milijonov ljudi, javni promet pa je zaenkrat še premalo razvejan in marsikdo komaj čaka, da se dokonča dolgoletni projekt – mrežo podzemne železnice.

Iran je bila zelo zanimiva izbira za preživljanje dopusta, zanimivo bo opazovati njegov razcvet po sprejetju jedrskega dogovora julija letos in odpravi sankcij.

To remind you – our travel in Iran was accompanied by Matin and Younes, who we met in Esfahan. After hill tour we carried on our travel by the Caspian sea coast. It’s the biggest lake in the world and it’s pretty wild with high tides and thus not so suitable for swimming. Each month several people, who don’t take lifeguards’ advice, drown in it. Its salinity is about one third of average seawater. We also visited the Alborz mountain range and did some easier ascend. There was also quite curvy railway, making its way through many hills.

Then we separated and we traveled alone to the center of Dasht-e Kavir desert, where summer temperatures can reach up to 50°C. After some issues with the transportation, lack of English (Google Translate saves) and all-nighter on the bus we arrived to Khur, where we were hosted by Rohab, who invited us through Couchsurfing. We spent the day at his home, in the afternoon we went for the desert tour with his brothers, where barely any tourist set their foot. We spent the evening and the next day in the oasis and it’s quite incredible, how all the life there is attracted to the water. Also snakes and scorpions. 🙂 The sky offered us billions of stars, which is a rare scene in big cities due to light pollution..

The last part of our trip was spent with Matin and Younes in the capital, Tehran. The city is quite nice, more developed and modern than most of other cities. Also the people dress differently and we’ve seen some scarves fall to the shoulders for a better selfie of a young Iranian woman. On the horizon you can also spot the characteristic cone of the highest mountain, Damavand (5610 m). The city is suffocating by the traffic and pollution since millions of people drive to Tehran for work daily. People are looking forward to finishing the years-long project – subway network, so the city can breathe better.

Iran was very interesting choice for our vacation, it will be interesting observing its blooming after some sanctions were to be removed this July.

Perzijska dogodivščina (1.del)

Lokacija letošnjega dopusta (tehnično drugega letos) je bila Iran, precej neklasična izbira.

Naj vas takoj potolažim – Iran je varna država in Iranci so večinoma zelo prijazni in gostoljubni ljudje. Najina napaka je bila le v “timingu” – tja sva odpotovala konec junija, ko je ozračje že konkretno razbeljeno. Nivo aktivnosti je temu primeren – še posebej pod ruto, saj moramo dekleta tam biti pokrita – vrat, dekolte, večina las; telo pa v ohlapnih oblačilih z dolgimi rokavi in hlačami. Za povrh pa sva tam bila ravno v času ramadana, ko ima življenje drugačen utrip. Čez dan je veliko trgovin, restavracij… zaprtih, mesta pa oživijo ponoči – zaradi prekinitve posta, pa tudi zaradi dobrodošlega padca temperatur.

Nikar jih ne zamenjajte z Arabci, saj so oni (večinoma) Perzijci in tudi govorijo farsi, perzijski jezik, ne arabskega. Uradna enota je iranski rial, praktično pa je enota toman, ki je 10 rialov, tako da se je dobro pozanimati, v kateri enoti vam govorijo ceno; na začetku je kar zmeda.

Najina pot se je začela s pristankom v Teheranu, nato sva se takoj podala v mesto Kashan, ki slovi po svojem bazarju. Naslednji dan sva odpotovala v Esfahan, kjer sva stanovala pri družini Ahmadi, ki sva jo našla preko Couchsurfinga. Z najinim gostiteljem Matinom sva se spoprijateljila in odločili smo se, da pot po Iranu nadaljujemo kar skupaj, pridružil se nam je še Matinov prijatelj Younes. Po 4 dnevih Esfahana in okolice (šli smo tudi v puščavo in splezali na goro Sofeh) smo se odpeljali na sever, kjer so bile temperature nekoliko prijaznejše, malo manj pa višja vlaga v zraku.

Po obisku znamenite doline Alamut smo se odpeljali ob Kaspijsko morje, tam pa smo si oprtali nahrbtnike in šli na 3-dnevni treking v hribovit svet in se imeli kakopak fino. Še nočna nevihta nas ni vrgla s tira, kljub pomanjkanju šotorov. 🙂

Nadaljevanje sledi…

This year’s vacations location was Iran, quite unconventional choice.

First thing – Iran is a safe country and Iranians are mostly very friendly and hospitable people. Our mistake was the timing of our visit – we flew there at the end of june, when the climate is quite scorching. The level of activity was adjusted accordingly – especially under more fabric for the girls since it’s obligatory to cover your neck, chest, most of hair; body should be in loose clothes with long sleeves. On top of it it was also ramadan season, when life there has a different beat. During the day lots of services are closed and cities wake up during the night, when the fasting is broken and also temperatures are much friendlier.

Don’t mix them up with Arabs, they are Persians speaking farsi – persian language. Official currency is iranian rial, but the actual one are tomans, which are 10 rials. It’s quite confusing at the beginning when you’re not sure, which one are they using…

Our journey began with landing in Tehran, then we immediately went to Kashan, town known for its bazaar. On the next day we left to Esfahan, where we stayed at Ahmadi family, which we met on Couchsurfing. Our host Matin became our friend and we decided to continue our journey in Iran together with him and his friend Younes. After 4 days in Esfahan and surrounding (we went to a desert and climbed the Sofeh mountain) we travelled to the north of the country, where the temperatures were a bit lower (and friendlier), but the humidity not so much.

After visiting the famous Alamut valley we drove to the Caspian sea, where we packed our backpacks and went on a 3-day trekking in the hills and had lots of fun. Even the storm in the middle of the night didn’t bother us much, despite the lack of tents.

To be continued…

Dnevno-nočni vzpon na Bovški Gamsovec, 2392 m.

Sezona obiska gora je na vrhuncu, midva pa sva komaj kam splezala letos. Zato sva se odločila, da greva na dvodnevno turo, saj je najlepše, ko v gorah dočakaš sončni vzhod.

Štart iz Vrat 17:15, preko Luknje sva se podala proti vrhu Bovškega Gamsovca, a naju je tema prehitela in sva se utaborila kakšno uro pod vrhom. Razgledi so bili fenomenalni, česar verjetno ne rabim poudarjati. 🙂 Srečala sva tudi veliko raznih “koz” – od gamsov do kozorogov. Predvsem sva videla kozoroge, čeprav jih je manj in tudi glede na ime gore bi sklepali, da je tam veliko gamsov. Nekateri so precej neustrašni in te pustijo na nekaj metrov razdalje… predvsem jih srečaš ob mraku in zori, čez dan niti ne. Vstala sva ob 4h zjutraj, malo fotkanja, nato pa že proti vrhu, da sva s tam lahko opazovala sončni vzhod. Počasi se je naredil sončen, zelo vroč dan in ta je v gore privabil kar nekaj ljudi.

Uživajte v slikah, za nama je krasen dan in se že veseliva naslednjega vzpona!

Patagonija part 3: Los Glaciares

English version below.

Zadnji del najinega potovanja po Patagoniji je potekal pod mogočnimi tritisočaki v narodnem parku Los Glaciares. Ta se nahaja nad vasjo El Chalten, ki je tudi edina človeška naselbina kar daleč naokrog. V vasi se v glavnem preživljajo s turizmom, storitev, ki ne bi bile povezane s turizmom, skoraj ni opaziti. Še pred približno 10 leti niso imeli niti asvaltirane ceste…

Pokrajina nad El Chaltenom je gorata, glavna zvezda pa je veličastna gora Fitz Roy (3440 m), ki sva jo opazovala iz tisoč in ene perspektive. Dober teden sva taborila v (brezplačnih) kampih v parku in se sprehajala od ene točke do druge, seveda pa sva s sabo morala imeti vse, kar sva potrebovala, saj trgovin, tušev ali kakršnekoli infrastrukture v parku ni. Samo WCji na štrbunk in par parcel, namenjenih šotorjenju.

Narava je čudovita, pa tudi divja, saj se vreme zelo hitro spremeni – preizkušeno na lastni koži. Od toplega sonca in brezvetrja do 24-urnega deževje samo v manj kot eni uri. Veter je bolj ali manj stalni spremljevalec. Dnevnih obiskovalcev je veliko in kar smilili so se mi tisti, ki jim vreme ni bilo naklonjeno in jih je oropalo lepih razgledov (in še namočilo za povrh, če so imeli smolo).

Od Patagonije in njene čudovite narave sva se kar težko poslovila, priporočava pa jo vsem, željnim aktivnega dopusta v zelo fotogeničnem okolju.

We spent the last part of our Patagonian trip under mighty three-thousanders in the National Park Los Glaciares. It’s located above El Chalten, lonely small village without any other villages nearby, around 10 years ago also without any asphalt road. Locals mostly work in tourism, not many other activites were noticed.

The scenery above El Chalten is mountainous, its main attraction is Fitz Roy (3440 m), which can be observed from thousand and one perspective from the park and around. For a good week we camped in (free) camps in the park and hiked from one spot to another. We had to bring all food we needed since there was no facilities in the park – no shops, no showers or any other infrastructure – just pit toilets and some specially marked space to pitch yout tent.

The nature is beautiful, but also wild – the weather can change quite rapidly – tested on our own skin. Warm sunshine without any breeze turned to a 24-hrs lasting rain in less than an hour. The wind is more less a constant. There are plenty of daily visitors and I felt pity for those, who had a bad luck with their weather and didn’t have any view (or even worse – no view and got wet too).

It was hard to say goodbye to Patagonia and it’s beautiful nature. Recommended to everyone, who’d like to spend an active vacation in a very picturesque environment.