All posts by korakinadoblaki

Ljubiteljska fotografinja, ki še posebej rada fotografira med potepanjem po gorah. Oprema: Nikon D90, objektivi Sigma 18-300mm F3.5-6.3 C; Tamron AF 18-270mm f/3.5-6.3; Tokina 11-16mm f/2.8; Nikkor 35mm f/1.8G AF-S.

Nova Zelandija: Južni otok (2. del)

Naša pot po južnem otoku Nove Zelandije se je po regiji Wanaka nadaljevala na zahodni obali. Že ko smo se približevali obalni regiji, smo dobili prve porcije najhujše nadloge našega potovanja (poleg prebolevanja 6. bolezni) – zloglasni sandflyi oz. neke vrste mušice, ki se v oblaku zgrnejo nadte in ti pijejo kri – predvsem pa živce. Doma sem naredila cel doktorat, kateri od repelentov bi bil najučinkovitejši, po možnosti na bazi eteričnih olj. Za najučinkovitejši repelent se je izkazal veter, se te pa mrčes (za razliko od npr. midgev na Škotskem) usmili po sončnem zahodu, ko grejo kdovekam, najhuje pa je bilo pred dežjem, po možnosti med obrokom.

Pot nas je vodila najprej mimo ledenkov Fox in Franz Josef, nato pa se nismo prav veliko ustavljali vse do Hokitike. Kmalu zatem smo zavili v notranjost proti Nelson lakes National park, kjer je veliko prekrasnih poti okrog jezer, žal pa smo imeli dokaj smolo z vremenom in smo kmalu odrinili naprej proti skrajnemu severu otoka, ki naj bi bil najbolj sončen. Žal smo imeli tudi tam smolo z vremenom in smo si uspeli ogledati precej manj stvari, smo pa vseeno imeli zadnje dni suhe in sončne, da smo šli še v obalni Abel Tasman National Park, Wharariki beach in nenavadno peščeno tvorbo – Farewell spit. Košček “puščave” na zelenem otoku 🙂

Zadnji dan potovanja smo šli v živalski vrt v okolici Christchurcha, kjer smo med drugim videli tudi kivija, znamenitega ptiča Nove Zelandije, ki pa je žal ogrožena živalska vrsta, predvsem na račun domačih ljubljencev – psov, kar se mi zdi kar zanimivo dejstvo. Pot domov je bila veriga letov Christhchurch – Auckland – Hong Kong – Istanbul – Ljubljana, kar je s čakanjem vred trajalo cca 48 ur. Kljub tako dolgi poti na drug konec sveta pa destinacijo zelo priporočam. Prodajam tudi nerabljen Lonely Planet – Hiking and tramping in New Zealand 🙂

 

Advertisements

NOVA ZELANDIJA: JUŽNI OTOK (1. del)

Po dobrem tednu na severnem otoku smo odleteli na južni otok. Potepanje se je pričelo v Christchurchu, kjer smo najprej prevzeli “nov” rent-a-car, napolnili zaloge hrane, poiskali plinsko bombico in jo takoj mahnili ven iz mestnega vrveža.

Odpeljali smo se proti hribom oz. goram, kjer je pravi raj za vse, ki si radi oprtajo nahrbtnik na rame in se za nekaj dni izgubijo v divjini. Za to imajo tudi prav poseben izraz – “tramping”, zlitje besed travelling in camping: s sabo imaš vse – od ruzaka, šotora ter pripora za kuhanje. Pa tudi protidežne opreme. 🙂 Ker sva imela s sabo dobro leto staro deklico, sva si lahko samo brisala sline ob misli na tovrstno potepanje. Tako smo se držali krajših poti, šotoru pa se vseeno nismo odrekli.

Če povzamem – naše destinacije postankov so bile: jezero Tekapo, jezero Pukaki, kjer smo poleg ledenikov in krasne pokrajine videli najvišjo goro Nove Zelandije – Mount Cook oz. Aoraki (3724 m), ki leži v pogorju Južnih Alp. Nimamo samo Evropejci Alp. 🙂 Naslednja točka je bilo mestece Wanaka, kjer smo zaradi časovne stiske s težkim srcem skrajšali načrtovano pot in se odpravili kar proti zahodni obali. Pred tem smo osvojili edini malo višji vrh – Isthmus peak (1385 m), kjer je krasen razgled na obe jezeri v okolici (Wanaka in Hawea lake), pa tudi na zasnežene alpske gore.

Južni otok je nekoliko hladnejši kot severni, pa tudi rastje je povsem drugačno, še posebej na goratem jugu in jugozahodu. Severni del je bolj sončen. Kot zanimivost – tam pridelajo kar nekaj sadja, ki ga izvažajo povsod po svetu. Več o tem pa v naslednji objavi!

Nova Zelandija: severni otok

Minilo je že skoraj celo leto, odkar smo odleteli na drug konec planeta, na daljno Novo Zelandijo. Pot od doma je začinila last-minute visoka vročina 14-mesečne hčerke, kar se je kasneje izkazalo za 6. bolezen. Leteli smo iz Ljubljane, imeli daljši prestop v Hong Kongu (ravno prav, če imaš s sabo zakuhanega malčka) in nato nadaljevali v Auckland.

Prvi del potovanja smo dober teden prebili na severnem otoku, kar je dovolj le za okus. Je precej toplejši od južnega otoka, na skrajnem severu sega celo v subtropski pas, kar se pozna tako na bujnem rastju kot v topli in vlažni klimi. Peščenih plaž je v obilici – žal smo imeli prve dni smolo z vremenom in se nismo uspeli iti namakat.

Obiskali smo manjši narodni park na severnem delu otoka, kjer smo si med drugim ogledali mogočna drevesa kauri. Nasploh ima gozd povsem drugačno rastje kot pri nas, večine rastlin nisem poznala. Drugi del bivanja na S otoku smo prebili v narodnem parku Tongariro, kjer smo se sprehodili po nekaj manjših jezerih, en dan pa smo šli na znameniti Tongariro crossing, dobrih 19 kilometrov po neporaščeni, vulkanski pokrajini, mimo vulkanskega kraterja in manjših jezerc vulkanskega izvora. Zanimiva izkušnja, kjer je bila zelo pomembna primerna popotniška oprema – od obutve, zaščite pred soncem in vetrom do dovolj hrane in vode.

Na južni otok smo odleteli iz Aucklanda v Christchurch, več o tem pa v naslednji objavi!

 

2-dnevna krožna tura: Bavšica in Zadnja Trenta

Praznični torek, ko so Marijo v nebo vzeli, sva skupaj s ponedeljkom izkoristila za skok v hribe. Tura se je v bistvu začela že v nedeljo, ko sva se pripeljala do izhodišča v dolini Bavšice, nato pa prespala v gozdu po 20 min hoje. V ponedeljek zgodaj zjutraj sva bila tako že čila in spočita na izhodišču.

Pot po Bavšici in planini Bala se je postopoma dvigovala. Na srečo je bila pot celo dopoldne v senci, tako da naju ni takoj kurilo močno poletno sonce. Do prelaza Čez Brežice, kjer se pridruži tudi pot iz Koritnice, sva prispela po par urah hoje, sledil je le še zadnji plezalno obarvani vzpon do zavetišča pod Špičkom. Malici je sledil hiter vzpon na Jalovec, kjer so nama zagodli oblaki, o katerih zjutraj ni bilo ne duha ne sluha. Vseeno se nama je odprlo nekaj krasnih razgledov, ki so jim oblaki dali še dodatno vrednost.

Po posvetu z legendarim oskrbnikom zavetišča pod Špičkom sva jo kar počez mahnila proti pobočjem nad Zadnjo Trento. Markacije so se rade malo poskrile, sicer pa je to precej osamljeni svet, obdan z macesni, dolgimi travami in lepimi razgledi na Vršič in gorami nad Trento. Po par urah hoje sva se ustavila na približno ravnem grebenčku za nočni počitek, ki se je seveda zelo prilegel. 🙂

Zjutraj sva pot nadaljevala proti prelazu Kanja (oz. Kanski prelaz, kam je izginil j?), nato pa po plezalni poti na Bavški Grintovec. Nisem vrtoglava, vajena plezanja, ampak tale vzpon mi je pognal precej adrenalina po žilah. Zajle in klini – nad luštnim prepadom. Mi je bilo zelo žal, da sem pustila samovarovalni komplet doma. Previdno in skoncentrirano sva premagala prvi del vzpona, drugi del pa je prinesel še hujšo težavo – hudo krušljiv in drsljiv teren. Pravi preizkus za živce, obutev in spretnost. Vrh pa poplača za ves trud s krasnimi razgledi. Malokrat imam priliko opazovati Julijce z zahodne smeri. Žal pa na vrhu ni bilo žiga za transverzalo, le kam je izginil…

Sestop – spet polna mera koncentracije, živcev in previdnosti, nato pa hiter spust v dolino Bavšice. Tokrat nama je ura izmerila takole: v 2 dneh sva naredila 18 ur hoje, 24 km in 3200 višinskih metrov. Še dobro, da se nama je na poti domov na avtocesti pokvaril avto, da nama ni bilo treba it na pico, ker sploh nisva bila lačna. 😉

 

Prvič v Dolomite

Sicer je minil že en mesec, ampak slike s potepanja pa še niso prišle do svetovnega medmrežja. Prvič sem se podala v Dolomite, o katerih sem slišala že marsikateri hvalospev; glede na videno in doživeto pa upam, da ne zadnjič! “Prekrasno” in “noro” sta kar malo preskopi besedi za krasne razglede, ki se razkrivajo že med samo vožnjo.

Dobre tri dni sem preživela med alpinisti iz AO Železničar, hvala za sprejem in prijetno družbo! Plezala sicer nisem, sem pa uspela narediti kar nekaj km (in višincev). Na kratko: bivali smo v kampu Sas Dlacia, uspela pa sem iti na tri ture. Prvi dan smo se Anja, Drejc in jaz podali na Lagazuoi (2778m), se z žičnico spustili v dolino in osvojili še sosednji nižji vrh, katerega ime sem pozabila. Naslednji dan sva z Anjo v nekoliko slabšem vremenu šli s prelaza Falzarego do znamenitih kamnitih stolpov Cinque Torri. Zadnji dan pa smo Teja, Anja in jaz osvojile (moj prvi) tritisočak – Lavarella (3055 m).

Dolomiti, še se bomo videli!

Bivak pod Skuto in Rinke

Kljub napovedanem popoldanskem deževju sva se vseeno podala v gore, saj je že predolgo minilo od zadnje ture, kjer bi dočakala sončni vzhod v višavah.

Že med zavezovanjem gojzarjev je grmelo, po približno 10 min hoje pa se je tudi ulilo – in naju konkretno pralo kakšne pol ure, nato pa je tisti zgoraj zaprl pipico in jo tudi obdržal zaprto. 🙂

Bivak pod Skuto je rahlo kontroverzna moderna gradnja, ki pa po mojem mnenju ne kazi prav preveč okolice. Bil je zaseden primerno petkovemu večeru, žal je ostala nekoliko grenka izkušnja zaradi nekaj hrvaških planink, ki zgleda mislijo, da jim pripada več kot drugim so-bivakašem…

Jutro je prišlo prehitro – ob pol4 vstajanje, hitro par slikic in že sva hitela proti Rinkam. Tik pod vrhom naju je prehitelo sonce, ampak nič zato – vzhod je zadostil pričakovanjem.

Osvojila sva Koroško in Kranjsko Rinko, nato pa naju je malo pregnal čas (no, tudi dremež na Kranjski Rinki je bil malo predolg) in sva odhitela nazaj v dolino.

Krasen izlet sva imela in se že veselim naslednje ture!

Perzijska dogodivščina (2.del)

English version below the pictures!

Naj vas spomnim – pot po Iranu sva večinoma opravila v družbi Matina in Younesa, ki sva ju spoznala v Esfahanu. Po obisku hribov smo pot nadaljevali ob obali Kaspijskega morja, ki je v bistvu največje jezero na svetu. Je kar precej valovito in ni preveč primerno za kopanje, vsak mesec v njem utone kar nekaj plavalcev, ki ne upoštevajo navodil reševalca. Njegova slanost je približno tretjina te, ki jo ima povprečna morska voda. Obiskali smo še notranjost gorovja Alborz in opravili lažji vzpon in opazovali tudi vijugasto železnico, ki preluknja kar nekaj hribov.

Nato smo se ločili in sama sva odpotovala v osrčje puščave Dasht-e Kavir, kjer poletne temperature nemalokrat dosežejo 50°C. Po nekaj kolobocijah z prevozi, pomanjkanju angleščine (Google Translate rešuje) in celonočni vožnji z avtobusom sva prispela v Khur, kjer naju je sprejel Rohab, ki naju je prijazno povabil na obisk preko Couchsurfinga. Dan sva preživela v njegovem domu, popoldne pa smo se skupaj z njegovima bratoma odpravili v del puščave, kamor stopi le malokateri turist. Večer in naslednji dan smo preživeli v pravi oazi in neverjetno je, kako se vse živo zgrinja k vodi. Tudi kače in škorpijoni 🙂 Nebo nam je ponudilo milijarde zvezd, kar v večjih mestih ni možno zaradi svetlobnega onesnaženja.

Zadnji del potovanja sva z Matinom in Younesom preživela v prestolnici Teheranu. Mesto samo je kar prijetno, bolj razvito in moderno kot večina ostalih mest. Tudi prebivalci se oblačijo drugače in tudi kakšna ruta pade na ramena, da mlada Iranka naredi selfie brez nje. Na obzorju pa se lahko vidi tudi najvišjo goro Damavand (5610 m), ki s svojo značilno stožasto obliko kraljuje pokrajini. Mesto pa zelo dušita promet in smog, sam se na delo vozi nekaj milijonov ljudi, javni promet pa je zaenkrat še premalo razvejan in marsikdo komaj čaka, da se dokonča dolgoletni projekt – mrežo podzemne železnice.

Iran je bila zelo zanimiva izbira za preživljanje dopusta, zanimivo bo opazovati njegov razcvet po sprejetju jedrskega dogovora julija letos in odpravi sankcij.

To remind you – our travel in Iran was accompanied by Matin and Younes, who we met in Esfahan. After hill tour we carried on our travel by the Caspian sea coast. It’s the biggest lake in the world and it’s pretty wild with high tides and thus not so suitable for swimming. Each month several people, who don’t take lifeguards’ advice, drown in it. Its salinity is about one third of average seawater. We also visited the Alborz mountain range and did some easier ascend. There was also quite curvy railway, making its way through many hills.

Then we separated and we traveled alone to the center of Dasht-e Kavir desert, where summer temperatures can reach up to 50°C. After some issues with the transportation, lack of English (Google Translate saves) and all-nighter on the bus we arrived to Khur, where we were hosted by Rohab, who invited us through Couchsurfing. We spent the day at his home, in the afternoon we went for the desert tour with his brothers, where barely any tourist set their foot. We spent the evening and the next day in the oasis and it’s quite incredible, how all the life there is attracted to the water. Also snakes and scorpions. 🙂 The sky offered us billions of stars, which is a rare scene in big cities due to light pollution..

The last part of our trip was spent with Matin and Younes in the capital, Tehran. The city is quite nice, more developed and modern than most of other cities. Also the people dress differently and we’ve seen some scarves fall to the shoulders for a better selfie of a young Iranian woman. On the horizon you can also spot the characteristic cone of the highest mountain, Damavand (5610 m). The city is suffocating by the traffic and pollution since millions of people drive to Tehran for work daily. People are looking forward to finishing the years-long project – subway network, so the city can breathe better.

Iran was very interesting choice for our vacation, it will be interesting observing its blooming after some sanctions were to be removed this July.