Novembrska noč na Kanjavcu

Prvi vikend v novembru je bil sončen – kot nalašč za zadnji letošnji skok v visokogorje po kopnem. Najin cilj je bil Kanjavec – 2569 m visoka gora v sredi Julijskih Alp, lahko bi se reklo, da je v senci Triglava.

Pot se je začela na Planini Blato, ki je že kukala iznad oblakov, ki so se zadrževali nad Bohinjem, pa tudi nad večino ostale nižinske Slovenije. Preko planine Jezero in planine Dedno Polje sva se povzpenjala skozi dolino Za Kopico, kjer sva že srečala prve zaplate snega, nato pa sva se preko prelaza Vrata usmerila proti Prehodavcem.

Dolina Dedno Polje.

Dolina Za Kopico. Samotna, kar verjetno ne moremo reči za sosednjo dolino Triglavskih jezer.

Kosilo na soncu. Makaroni doma ponavadi ne teknejo tako kot v hribih. 🙂

Razgled na Prehodavce s prelaza Vrata.

Preko Hribaric sva se še podnevi vzpela na vzhodni vrh Kanjavca – ravno dovolj zgodaj, da sva se še v sončni svetlobi (in toploti) uspela preobleči in pogrniti spalne vreče, nato pa je bil čas za uživanje v sončnem zahodu.

Čakala naju je skoraj 14 ur noči, ki pa je novembra še hladnejša kot poleti. Na srečo ni pihalo, kar bi precej poslabšalo situacijo.  Bila sva presneto hvaležna za puhasti spalki, ki sta odlično opravili svojo nalogo. 🙂

Poslavljajoče se sonce.

Pokrov noči se že poveza nad Triglavom.

Pogled na gore še iz druge perspektive.

Kuhanje večerje.

Zvezdice bele nad Očakom.

Lučke tam daleč za mejo.

Jalovec v daljavi se kopa v mesečini.

Svetloba na obzorju naznanja Sončev prihod.

Led na nahrbtniku pove veliko o nočnih temperaturah.

Po sončnem vzhodu se je zrak prijetno segrel. Privoščila sva si zajtrk, nato pa sva skočila še na zahodni vrh Kanjavca, kamor tudi vodi markirana pot. Kmalu so se nama pridružila še dva planinca, v dolini pa jih je bilo videti še nekaj. Ti so verjetno prenočili v zimski sobi na Prehodavcih.

Sončni žarki so se prebili čez obzorje.

Verjemite, sonce je prijetno pogrelo najine kosti, temperatura se je hitro dvignila za par stopinj že nekaj minut po vzhodu.

Svetloba že boža bližnje vrhove. V ozadju Razor in Škrlatica.

Takle razgled zjutraj… kar je dobru, nej slabu 🙂

Triglav se preteguje v soncu. No, če imaš veliko domišljuje 🙂

Vrnila sva se preko grebena Zelnarice in Tičaric, visoko nad Triglavskimi jezeri, kjer sva uživala v razgledih na obe strani. Sončen dan je privabil na sonce kar nekaj ljudi.

Stopinje proti dolini.

Prehodavci in greben Zelnarice, kamor sva namenjena.

Veliko Jezero oz. Ledvička, pogled od zgoraj.

Strmi spust proti jesenskim gozdovom Doline Triglavskih jezer.

Planika, še zadnja letos.

Tura je bila dolga in naporna, saj je bilo poleg razdalje in kar nekaj višinske razlike tudi težji ruzak z vso opremo za prenočevanje. Vendar je ves trud poplačan, ko dosežeš vrh, ko doživiš sončni zahod in vzhod v visokogorju. Ljudje se zelo bojimo neudobja, nelagodja. Vendar ko prestopiš to mejo, tam čakajo stvari, ki so tega vredne.