Konec septembra sva se odpravila na malo daljšo krožno turo, ki sva jo zaradi razdalje razdelila med dva dneva, pa še sončni zahod in vzhod ti skoraj da pripadata na taki turi. 🙂
Pot se je začela nekje na 3. ovinku vršiškega klanca, kjer sva po dolini Krnici prispela do Kriške stene in jo premagala – kjub teži v nahrbtnikih, ki je preizkušala najino vzdržljivost.
Na vrhu Kriške stene pa neprijetno presenečenje – nad Kriškimi podi, kamor je vodila najina pot, je sedel velik oblak in ni kazalo, da se misli kaj kmalu spihati. Pot do koče je bila tako meglena, pa tudi od sončnega zahoda ni bilo nič. Zanimivo je bilo veliko nasprotje med megleno, mrzlo zunanjostjo in kaj se je dogajalo v Pogačnikovi koči na Kriških podih – ljudi se je trlo, vroče, naglica natakarjev… hitro sva pobasala žig v dnevniček in oddrvela naprej do prvega ravnejšega dela pod neko steno, kjer sva si skuhala večerjo, nato pa se zavila v spalki in upala na ugoden veter, da ne bo zjutraj še enega razočaranja…
Ponoči sem se večkrat prebudila; sprva je bilo okrog mene megleno, ko pa sem nad seboj zagledala neskončno zvezd, mi je srce kar zaigralo. Tako je bilo tudi ob zvonjenju alarma – treba je vstati in pot pod noge proti vrhu…
Sonce pa je bilo hitrejše kot midva – na sedlu Planja sva imela “pavzo za vzhod”, igra čudovite jutranje svetlobe je bil res krasen prizor. To je tista sila, ki te še v trdi temi požene v klanec, v višave.
Na vrhu seveda obvezna malica, saj je pot nazaj še dolga. Razgled je res krasen, česar pa verjetno ne rabim poudarjati, saj je Razor sredi Julijskih Alp, kako naj le bo :).
Sledila je pot navzdol. Odkar se je na staro pot na Razor vsulo kamenje, se je pot speljalo drugje – treba je malo poplezati, samovarovalni komplet tu ne bo odveč, meni je bilo kar malo žal, da ga nisva imela, ampak pri ruzaku polnem robe za 2 dni malo premisliš, kaj boš vlekel s sabo.
S prelaza Planja sva se odpravila proti Vršiču. Sestopila sva po meliščih vse do zgornjega dela doline Mlinarice, kjer se lahko pohodnik odloči za pot na Prisank ali pa – tako kot midva – za pot okoli njega.
Pot se kar nekaj časa vije preko Prisankovih pobočij, na koncu pa se preko Kranjske planine malo vzpne in se priključi drugim potem s Prisanka in nato spusti na Vršič. Sedaj naju čaka samo še spust preko vseh ovinkov do avta …
Asvaltni cesti se raje izogneva in jo mahneva čez gozd, kjer srečava tele gospodične.
Tura se je srečno zaključila, ostali so čudoviti skupini in nekaj dnevna utrujenost, ki jo po eni noči dobrega spanja še nisem uspela odgnati. Vendar – vredno je vsakega truda. Na blogu Matevža Lavriča sem zasledila tole misel: “Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. In ko pride gor vidi, da se splača biti nor.” Pa še kako prav ima! 🙂
Koraki Nad Oblaki 