Galleries

Bivak pod Skuto in Rinke

Kljub napovedanem popoldanskem deževju sva se vseeno podala v gore, saj je že predolgo minilo od zadnje ture, kjer bi dočakala sončni vzhod v višavah.

Že med zavezovanjem gojzarjev je grmelo, po približno 10 min hoje pa se je tudi ulilo – in naju konkretno pralo kakšne pol ure, nato pa je tisti zgoraj zaprl pipico in jo tudi obdržal zaprto. 🙂

Bivak pod Skuto je rahlo kontroverzna moderna gradnja, ki pa po mojem mnenju ne kazi prav preveč okolice. Bil je zaseden primerno petkovemu večeru, žal je ostala nekoliko grenka izkušnja zaradi nekaj hrvaških planink, ki zgleda mislijo, da jim pripada več kot drugim so-bivakašem…

Jutro je prišlo prehitro – ob pol4 vstajanje, hitro par slikic in že sva hitela proti Rinkam. Tik pod vrhom naju je prehitelo sonce, ampak nič zato – vzhod je zadostil pričakovanjem.

Osvojila sva Koroško in Kranjsko Rinko, nato pa naju je malo pregnal čas (no, tudi dremež na Kranjski Rinki je bil malo predolg) in sva odhitela nazaj v dolino.

Krasen izlet sva imela in se že veselim naslednje ture!

Perzijska dogodivščina (2.del)

English version below the pictures!

Naj vas spomnim – pot po Iranu sva večinoma opravila v družbi Matina in Younesa, ki sva ju spoznala v Esfahanu. Po obisku hribov smo pot nadaljevali ob obali Kaspijskega morja, ki je v bistvu največje jezero na svetu. Je kar precej valovito in ni preveč primerno za kopanje, vsak mesec v njem utone kar nekaj plavalcev, ki ne upoštevajo navodil reševalca. Njegova slanost je približno tretjina te, ki jo ima povprečna morska voda. Obiskali smo še notranjost gorovja Alborz in opravili lažji vzpon in opazovali tudi vijugasto železnico, ki preluknja kar nekaj hribov.

Nato smo se ločili in sama sva odpotovala v osrčje puščave Dasht-e Kavir, kjer poletne temperature nemalokrat dosežejo 50°C. Po nekaj kolobocijah z prevozi, pomanjkanju angleščine (Google Translate rešuje) in celonočni vožnji z avtobusom sva prispela v Khur, kjer naju je sprejel Rohab, ki naju je prijazno povabil na obisk preko Couchsurfinga. Dan sva preživela v njegovem domu, popoldne pa smo se skupaj z njegovima bratoma odpravili v del puščave, kamor stopi le malokateri turist. Večer in naslednji dan smo preživeli v pravi oazi in neverjetno je, kako se vse živo zgrinja k vodi. Tudi kače in škorpijoni 🙂 Nebo nam je ponudilo milijarde zvezd, kar v večjih mestih ni možno zaradi svetlobnega onesnaženja.

Zadnji del potovanja sva z Matinom in Younesom preživela v prestolnici Teheranu. Mesto samo je kar prijetno, bolj razvito in moderno kot večina ostalih mest. Tudi prebivalci se oblačijo drugače in tudi kakšna ruta pade na ramena, da mlada Iranka naredi selfie brez nje. Na obzorju pa se lahko vidi tudi najvišjo goro Damavand (5610 m), ki s svojo značilno stožasto obliko kraljuje pokrajini. Mesto pa zelo dušita promet in smog, sam se na delo vozi nekaj milijonov ljudi, javni promet pa je zaenkrat še premalo razvejan in marsikdo komaj čaka, da se dokonča dolgoletni projekt – mrežo podzemne železnice.

Iran je bila zelo zanimiva izbira za preživljanje dopusta, zanimivo bo opazovati njegov razcvet po sprejetju jedrskega dogovora julija letos in odpravi sankcij.

To remind you – our travel in Iran was accompanied by Matin and Younes, who we met in Esfahan. After hill tour we carried on our travel by the Caspian sea coast. It’s the biggest lake in the world and it’s pretty wild with high tides and thus not so suitable for swimming. Each month several people, who don’t take lifeguards’ advice, drown in it. Its salinity is about one third of average seawater. We also visited the Alborz mountain range and did some easier ascend. There was also quite curvy railway, making its way through many hills.

Then we separated and we traveled alone to the center of Dasht-e Kavir desert, where summer temperatures can reach up to 50°C. After some issues with the transportation, lack of English (Google Translate saves) and all-nighter on the bus we arrived to Khur, where we were hosted by Rohab, who invited us through Couchsurfing. We spent the day at his home, in the afternoon we went for the desert tour with his brothers, where barely any tourist set their foot. We spent the evening and the next day in the oasis and it’s quite incredible, how all the life there is attracted to the water. Also snakes and scorpions. 🙂 The sky offered us billions of stars, which is a rare scene in big cities due to light pollution..

The last part of our trip was spent with Matin and Younes in the capital, Tehran. The city is quite nice, more developed and modern than most of other cities. Also the people dress differently and we’ve seen some scarves fall to the shoulders for a better selfie of a young Iranian woman. On the horizon you can also spot the characteristic cone of the highest mountain, Damavand (5610 m). The city is suffocating by the traffic and pollution since millions of people drive to Tehran for work daily. People are looking forward to finishing the years-long project – subway network, so the city can breathe better.

Iran was very interesting choice for our vacation, it will be interesting observing its blooming after some sanctions were to be removed this July.

Perzijska dogodivščina (1.del)

Lokacija letošnjega dopusta (tehnično drugega letos) je bila Iran, precej neklasična izbira.

Naj vas takoj potolažim – Iran je varna država in Iranci so večinoma zelo prijazni in gostoljubni ljudje. Najina napaka je bila le v “timingu” – tja sva odpotovala konec junija, ko je ozračje že konkretno razbeljeno. Nivo aktivnosti je temu primeren – še posebej pod ruto, saj moramo dekleta tam biti pokrita – vrat, dekolte, večina las; telo pa v ohlapnih oblačilih z dolgimi rokavi in hlačami. Za povrh pa sva tam bila ravno v času ramadana, ko ima življenje drugačen utrip. Čez dan je veliko trgovin, restavracij… zaprtih, mesta pa oživijo ponoči – zaradi prekinitve posta, pa tudi zaradi dobrodošlega padca temperatur.

Nikar jih ne zamenjajte z Arabci, saj so oni (večinoma) Perzijci in tudi govorijo farsi, perzijski jezik, ne arabskega. Uradna enota je iranski rial, praktično pa je enota toman, ki je 10 rialov, tako da se je dobro pozanimati, v kateri enoti vam govorijo ceno; na začetku je kar zmeda.

Najina pot se je začela s pristankom v Teheranu, nato sva se takoj podala v mesto Kashan, ki slovi po svojem bazarju. Naslednji dan sva odpotovala v Esfahan, kjer sva stanovala pri družini Ahmadi, ki sva jo našla preko Couchsurfinga. Z najinim gostiteljem Matinom sva se spoprijateljila in odločili smo se, da pot po Iranu nadaljujemo kar skupaj, pridružil se nam je še Matinov prijatelj Younes. Po 4 dnevih Esfahana in okolice (šli smo tudi v puščavo in splezali na goro Sofeh) smo se odpeljali na sever, kjer so bile temperature nekoliko prijaznejše, malo manj pa višja vlaga v zraku.

Po obisku znamenite doline Alamut smo se odpeljali ob Kaspijsko morje, tam pa smo si oprtali nahrbtnike in šli na 3-dnevni treking v hribovit svet in se imeli kakopak fino. Še nočna nevihta nas ni vrgla s tira, kljub pomanjkanju šotorov. 🙂

Nadaljevanje sledi…

This year’s vacations location was Iran, quite unconventional choice.

First thing – Iran is a safe country and Iranians are mostly very friendly and hospitable people. Our mistake was the timing of our visit – we flew there at the end of june, when the climate is quite scorching. The level of activity was adjusted accordingly – especially under more fabric for the girls since it’s obligatory to cover your neck, chest, most of hair; body should be in loose clothes with long sleeves. On top of it it was also ramadan season, when life there has a different beat. During the day lots of services are closed and cities wake up during the night, when the fasting is broken and also temperatures are much friendlier.

Don’t mix them up with Arabs, they are Persians speaking farsi – persian language. Official currency is iranian rial, but the actual one are tomans, which are 10 rials. It’s quite confusing at the beginning when you’re not sure, which one are they using…

Our journey began with landing in Tehran, then we immediately went to Kashan, town known for its bazaar. On the next day we left to Esfahan, where we stayed at Ahmadi family, which we met on Couchsurfing. Our host Matin became our friend and we decided to continue our journey in Iran together with him and his friend Younes. After 4 days in Esfahan and surrounding (we went to a desert and climbed the Sofeh mountain) we travelled to the north of the country, where the temperatures were a bit lower (and friendlier), but the humidity not so much.

After visiting the famous Alamut valley we drove to the Caspian sea, where we packed our backpacks and went on a 3-day trekking in the hills and had lots of fun. Even the storm in the middle of the night didn’t bother us much, despite the lack of tents.

To be continued…

Dnevno-nočni vzpon na Bovški Gamsovec, 2392 m.

Sezona obiska gora je na vrhuncu, midva pa sva komaj kam splezala letos. Zato sva se odločila, da greva na dvodnevno turo, saj je najlepše, ko v gorah dočakaš sončni vzhod.

Štart iz Vrat 17:15, preko Luknje sva se podala proti vrhu Bovškega Gamsovca, a naju je tema prehitela in sva se utaborila kakšno uro pod vrhom. Razgledi so bili fenomenalni, česar verjetno ne rabim poudarjati. 🙂 Srečala sva tudi veliko raznih “koz” – od gamsov do kozorogov. Predvsem sva videla kozoroge, čeprav jih je manj in tudi glede na ime gore bi sklepali, da je tam veliko gamsov. Nekateri so precej neustrašni in te pustijo na nekaj metrov razdalje… predvsem jih srečaš ob mraku in zori, čez dan niti ne. Vstala sva ob 4h zjutraj, malo fotkanja, nato pa že proti vrhu, da sva s tam lahko opazovala sončni vzhod. Počasi se je naredil sončen, zelo vroč dan in ta je v gore privabil kar nekaj ljudi.

Uživajte v slikah, za nama je krasen dan in se že veseliva naslednjega vzpona!

Razgledna poslastica – Mali Golak

Ker se je na novega leta dan do 6h zjutraj igralo tarok, je tako prvega januarja odpadlo kakršnokoli potepanje po hribih. Drugi dan pa je bila druga pesem – sončna napoved nas je odnesla na Primorsko – točneje nad Ajdovščino, kjer smo si za cilj izbrali Mali Golak (1495 m). Ime je hecno – hrib resda ni prav hudo visok, je pa najvišji od Golakov. Baje zato, ker je imel najmanjšo planino…

Tura je bila res prijetna, odličen cilj za pohodnike, ki jih je pozimi strah snežnih plazov ali pa nimajo zimske opreme. Pot skozi listnat gozd je bila shojena vse do vrha, pa tudi sonce je bilo naš stalni spremljevalec.

Na vrhu je bilo nekaj ljudi, mimo pa je pritekla še “srnica”..in se pognala proti meni in moji malici! 🙂

Razgled na vrhu je res fenomenalen – vidijo se cele Julijske Alpe, pa tudi Kamniško-Savinjske Alpe. Hkrati pa se morje zdi skoraj tako blizu, da bi lahko vanj vrgel kamen…

Po malici in uživanju razgleda smo se podali nazaj v dolino. Neradi, ampak nas je tudi veter malo začel priganjati.

Vsem pohodnikom, ki se v prihodnje namenite na Mali Golak – gamaše na noge in hop na Primorsko, vredno obiska!

Novembrska noč na Kanjavcu

Prvi vikend v novembru je bil sončen – kot nalašč za zadnji letošnji skok v visokogorje po kopnem. Najin cilj je bil Kanjavec – 2569 m visoka gora v sredi Julijskih Alp, lahko bi se reklo, da je v senci Triglava.

Pot se je začela na Planini Blato, ki je že kukala iznad oblakov, ki so se zadrževali nad Bohinjem, pa tudi nad večino ostale nižinske Slovenije. Preko planine Jezero in planine Dedno Polje sva se povzpenjala skozi dolino Za Kopico, kjer sva že srečala prve zaplate snega, nato pa sva se preko prelaza Vrata usmerila proti Prehodavcem.

Preko Hribaric sva se še podnevi vzpela na vzhodni vrh Kanjavca – ravno dovolj zgodaj, da sva se še v sončni svetlobi (in toploti) uspela preobleči in pogrniti spalne vreče, nato pa je bil čas za uživanje v sončnem zahodu.

Čakala naju je skoraj 14 ur noči, ki pa je novembra še hladnejša kot poleti. Na srečo ni pihalo, kar bi precej poslabšalo situacijo.  Bila sva presneto hvaležna za puhasti spalki, ki sta odlično opravili svojo nalogo. 🙂

Po sončnem vzhodu se je zrak prijetno segrel. Privoščila sva si zajtrk, nato pa sva skočila še na zahodni vrh Kanjavca, kamor tudi vodi markirana pot. Kmalu so se nama pridružila še dva planinca, v dolini pa jih je bilo videti še nekaj. Ti so verjetno prenočili v zimski sobi na Prehodavcih.

Vrnila sva se preko grebena Zelnarice in Tičaric, visoko nad Triglavskimi jezeri, kjer sva uživala v razgledih na obe strani. Sončen dan je privabil na sonce kar nekaj ljudi.

Tura je bila dolga in naporna, saj je bilo poleg razdalje in kar nekaj višinske razlike tudi težji ruzak z vso opremo za prenočevanje. Vendar je ves trud poplačan, ko dosežeš vrh, ko doživiš sončni zahod in vzhod v visokogorju. Ljudje se zelo bojimo neudobja, nelagodja. Vendar ko prestopiš to mejo, tam čakajo stvari, ki so tega vredne.